Navidezno uspešna navidezna namizja

Če imate stik s ponudniki rešitev IKT, potem ste v zadnjih mesecih in letih v ušesa prav gotovo ujeli besedno zvezo navidezna namizja. Kako je tudi ne bi, če je pa vse okoli nas slišati le še o virtualizaciji tega in onega na ta in oni način. Ker je virtualizacija super, kaj super, naravnost odlična. Morebiti druga najboljša stvar po belem kruhu. In če vse vire virtualiziramo in selimo v računalniške oblake, zakaj ne bi tega storili tudi s klasičnimi namiznimi računalniki?

Podjetja danes razmišljajo o svojih strateških usmeritvah, predvsem v smeri, kako optimizirati poslovanje, da bo še bolj prilagodljivo stalno spreminjajočim se razmeram. Informatiki se soočajo z zanimivimi izzivi, uporabniki jim v podjetja nosijo lastne naprave in delajo na njih. Raba storitev iz oblaka strmo raste. Zdi se, da je edini logični korak, ki sledi, virtualizacija celotnih delovnih namizij. Saj res, zakaj ne bi virtualizirali namiznega računalnika in njegove slike preselili v podatkovni center ali oblak, uporabniki pa bi se z njim preprosto povezovali? Na prenosnike uporabnikov bi namestili hipervizorje in tako bistveno preprosteje upravljali njihova namizja. Ustrezno tehnologijo imamo namreč na voljo že vrsto let, očitno pa še čaka na svoj revolucionarni trenutek.

Pravzaprav se nam v zadnjem času celo zdi, da se o rešitvah navideznih namizij še najglasneje pogovarjajo njihovi prodajalci. Stanje nas celo, malce hudomušno, seveda, spominja na srednjo šolo in govorice o seksu. Vemo, da virtualizacija namizij obstaja, a ker se je sami še ne gremo, o njej ne vemo prav veliko. Tudi drugi »vrstniki« (beri: podjetja) z njo nimajo prav veliko izkušenj, ampak se pretvarjajo, da ni tako. Nehote se vprašujemo – se res gredo to? Ali se želijo le zdeti boljši?

 

Seveda so nekateri srednješolci že preizkusili spolni odnos, a ker so bili povsem neizkušeni, niso mogli vedeti, ali stvari počno na pravi način. Veliki večini so se stvari zdele nerodne in čudne. Šele čez leta so se stvari izboljšale, izkušnje so naredile svoje in ob pogledu v preteklost so se samo nasmehnili lastni naivnosti. Prav take so danes stvari na področju navideznih namizij za večino podjetij. Z njimi se komajda dobro spoznavajo. Vse je novo in razburljivo.

 

Porajajo se številna vprašanja. Vsi govorijo o virtualizaciji namizij, a kdo se jo dejansko gre? Mar tisti, ki uvajajo navidezna namizja, vlečejo prave poteze? Mar bi to morali početi vsi? Če bi poslušali tržne analitike, potem bi za leto virtualnih infrastruktur na namizju proglasili že katero izmed preteklih let. Pa ni bilo tako. Mar tehnologija vseeno ni dozorela? Smo mogoče ljudje preneumni za njeno pravilno uporabo? Vsega po malem, pravzaprav. Dejstvo je, da navidezna namizja še lep čas ne bodo osvojila računalniškega okolja podjetij in si ga pokorila. In to ne zato, ker bi tega ne bila sposobna.

 

Si mar IT-oddelek podjetja upa nastaviti ogledalo? Za večino današnjih oddelkov IT je namizni računalnik strateško nepomemben. No, njegova pomembnost se enači s tisto, ki jo premoreta namizna svetilka in pisarniški stol. Računalnik je za delo potrebno orodje, a še z vidika prenekaterega informatika je le nujno zlo in ne strateška rešitev, ki bi ustvarjala razlike med podjetji. Prav zato veliko informatikov o namiznih računalnikih razmišlja kar se da malo časa in se raje posveča programski opremi kot storitvi in oblaku. Tam se namreč »dogaja«.

 

Še celo v velikih podjetjih, kjer premorejo posebne ekipe ljudi, zadolžene za področje namiznih računalnikov, bomo ugotovili, da večina tam zaposlenih svojo trenutno delovno mesto vidi kot začasno, saj pričakujejo napredovanje in ustvarjanje kariere na področju strežnikov. Trenutno zaposlitev pa tolerirajo podobno kot politiki, ki se morajo najprej več let dokazovati na lokalni ravni, preden stopijo stopničko više.

 

Prav zato taka podjetja svojo strategijo razvoja namiznih rešitev uresničujejo z naročanjem srednje dragih računalnikov in prenosnikov ene izmed bolj znanih blagovnih znamk, na katere nato nalagajo slike operacijskih sistemov in aplikacij ter jih prilagodijo posameznemu uporabniku. In ob dostavi novega računalnika uporabniku preprosto stiskajo pesti, da ne bo prišlo do reklamacij(e). Ta proces se nato ponavlja v neskončnost, pri čemer velja spomniti, da se ta štiriletni cikel zamenjave namizij v podjetjih odvija že desetletja. Oddelki IT kot hrčki vrtijo svoje kolo, sestavljeno iz ukazov kupi-namesti-postavi-vzdržuj-popravi-ponovi, v nedogled.

 

Kako torej spremeniti to globoko zakoreninjeno navado z implementacijo navideznih namizij? Podjetjem lahko prodajalci govorijo o novi teoriji in pristopih, a navadno vlečejo le praktični zgledi. Teh pa skorajda ni na spregled. Ne nazadnje nam bo skoraj sleherni informatik pritrdil, da s starim načinom dela ni nič narobe in da to lahko brez težav počne še desetletje ali dve. In že tu prodajalci rešitev navideznih namizij naletijo na prvo veliko oviro – v praksi sploh ne tekmujejo med seboj, temveč se borijo s statusom quo. Borijo se proti paletam računalnikov, ki jih po diskontnih cenah kupujejo podjetja …

 

Poglej celoten članek

  • (Objavljeno v reviji MonitorPro poletje 2013)

 Z verigo sreče do novih uspehov

Družba Unistar PRO letos praznuje 25. obletnico. Direktor Miran Boštic ve, da upravlja z znanjem in sposobnostmi več kot sto strokovnjakov, zato bo podjetje usmeril na zahtevnejša zahodna in severna tržišča.

Preberi celoten intervju.