Oblaki različnih hitrosti

Delitev storitev v oblaku na ravni, kot so SaaS, PaaS in druge, seveda ni edini način razlikovanja storitev. Precej bolj razumljiva je, denimo, delitev na funkcionalna področja, celo posamezne tipe aplikacij. Za tovrstno delitev je značilno to, da vsi tipi aplikativne programske opreme niso enako zanimivi za uporabo v oblaku, čeprav nas v praksi čaka nemalo presenečenj.

Če smo vajeni, da oblak lahko skoraj enačimo z gostovanjem internetnih aplikacij, aplikacij CRM in vse pogosteje elektronske pošte, pa je precej manj znano, da so med zelo priljubljenimi storitvami v oblaku tudi aplikacije za upravljanje poslovnih procesov (BPM; menda je takih kar 40 % vseh uporabnikov tovrstnih rešitev), projektno delo, v zadnjem času pa se kot storitve v oblaku najema vse več rešitev s področja varnosti. Nekoč je veljalo, da v oblaku gostujejo predvsem aplikacije, ki niso ključnega pomena za poslovanje podjetij, vendar to v resnici ne drži. Mar mislite, da elektronska pošta danes ni ključna za poslovanje vašega podjetja? Sprijazniti se moramo, da je le malo takih storitev, ki niso dragocene in pomembne za podjetja.

 

Storitve v oblaku danes tudi niso enako zrele na vseh trgih in celo ne v državah. Trditev, da je naročniku v končni fazi vseeno, kje se nahaja ponudnik storitev in kako opravlja naročene storitve, če so te le ustrezne zahtevam, v resnici ne drži povsem. Bolj kot je storitev za podjetje dragocena, bolj se je pametno pozanimati, kaj je v ozadju, ali je vse skladno z veljavnimi zakoni v izvorni državi (pri naročniku) in ponorni državi (ponudniku) ter kakšna tveganja so pri tem prisotna. Tveganja lahko segajo od pravnih, tehnoloških, varnostnih, zmogljivostnih, v današnjih časih celo do političnih in okolijskih. Pomislite na to, da bi danes uporabljali storitev, ki je pretežno gostovana na vzhodu Japonske ali pa na severu Afrike. Večina kakovostnih ponudnikov eksplicitno navaja podatke, ki lahko omilijo tveganja, vendar ni vselej tako.

 

Z vprašanji in s tveganji se soočimo že, ko ocenjujemo posamezno storitev. Toda pravo življenje v oblakih se začenja ali pa se bo v prihodnje dogajalo tedaj, ko bomo v oblaku najemali več različnih storitev, po vsej verjetnosti pri različnih ponudnikih storitev. Dejstvo je, da se na tem področju kaže vsa mladost in nedorečenost računalniških oblakov. Danes na tem področju namreč obstaja zelo malo standardov, zato je različne oblake med sabo zelo težko povezovati. Primeri, ko je mogoče, denimo, podatek iz baze pri ponudniku A povezati z aplikacijo pri ponudnik B, so precej težje rešljivi in izvedljivi, kot bi si mislili. Začne se že na ravni skupne in enotne avtentikacije uporabnikov, ki je običajno vezana na enega samega ponudnika. Enotna prijava (single sign on) je za zdaj med različnimi ponudniki prej pobožna želja kot pa pravilo. Točke razlikovanja so seveda tudi drugje, kot so na primer različne ravni storitev (SLA), različne strategije varovanja podatkov, celo različna servisna okna, ki jih mora nato usklajevati končni naročnik.

 

Dobra novica pa je ta, da se tudi na tem področju stvari počasi premikajo na bolje. Kar nekaj interesnih združenj prav ta hip pripravlja predloge skupnih standardov, vendar bo na izide še potrebno počakati nekaj časa. Vprašanje je tudi, kako bo mogoče ob tovrstnih standardih vzdrževati hibridna okolja, torej taka, kjer bomo imeli kombinacijo storitev v oblaku in nekaj takih, ki jih bomo izvajali tudi v lastnih podjetjih. Takih pa bo v praksi večina okolij, najbrž tudi malo dlje kot zgolj kratkoročno.

 

Ko govorim o hibridnih okoljih, se ne moremo izogniti vprašanju o zasebnih oblakih. Pri tovrstnem konceptu je pogosto prvo vprašanje že to, kaj pojmujemo pod tem imenom. Zelo pogosto je slišati, da so to storitve, ki uporabljajo enake metodologije in rešitve kot v javnem oblaku, le da se izvajajo specifično za eno podjetje (ali skupino podjetij), po možnosti znotraj korporativnega omrežja. Toda ta definicija ni povsem korektna. Morda je še najbolj točna karakterizacija zasebnih oblakov s štirimi značilnostmi. To je okolje, ki ponuja storitve na zahtevo, nahaja se za požarnim zidom ali na namenskih strežnikih pri zunanjih ponudnikih, povezanih prek varne povezave, omogoča aktivacijo in deaktivacijo storitev prek avtoriziranih uporabnikov, storitve pa se obračunavajo po dejanski rabi. To pomeni, da so lahko zasebna omrežja tudi zunaj korporativnih zidov, po značilnostih pa so bolj podobna tistemu, kar srečamo v potrošniškem svetu, kot načinu izvajanja storitev v okviru internih oddelkov IT.

 

 Z verigo sreče do novih uspehov

Družba Unistar PRO letos praznuje 25. obletnico. Direktor Miran Boštic ve, da upravlja z znanjem in sposobnostmi več kot sto strokovnjakov, zato bo podjetje usmeril na zahtevnejša zahodna in severna tržišča.

Preberi celoten intervju.