Virtualizacija podatkov

V splošnem virtualizacija podatkov pomeni, da uporabnikom ponudimo podatke prek vmesnika, ki zakrije tehnične podrobnosti hranjenih podatkov, med drugim fizično lokacijo, podatkovno strukturo, dostopni vmesnik in tehnologijo, v kateri so shranjeni podatki. Podatki so zato v nekem smislu navidezni, ker se povežejo iz različnih virov brez fizičnega prepisovanja. Uporabniki imajo potem na voljo enoten pogled in eno vstopno točko do vseh tako povezanih podatkov na konsistenten način, brez poznavanja tehničnih podrobnosti o tem, kje so podatki shranjeni in kako, tudi če prihajajo iz več različnih virov. To bi lahko bila pravzaprav tudi definicija podatkovnega skladišča, le da je v primeru virtualizacije podatkov vse skupaj narejeno navidezno. Virtualizacija lahko pripomore tudi k znižanju stroškov obratovanja, saj se porabi manj časa, ker ni prepisovanja podatkov iz različnih virov, manj prostora za shranjevanje podatkov, ker se podatki ne hranijo fizično, zmanjša pa se tudi kompleksnost celotne rešitve, ker ni vzdrževanja programske kode za prepisovanje podatkov.

Maja Ferle / MonitorPro

Virtualizacijo podatkov nekateri imenujejo tudi IaaS (Information as a service), česar pa ne smemo pomešati z enako kratico, ki označuje infrastrukturo kot storitev (Infrastructure as a service). V najpreprostejšem smislu virtualizacijo podatkov že danes uporabljamo v relacijskih zbirkah podatkov, in sicer takrat, kadar ustvarjamo poglede (view) na podatke. Pogledi so nepogrešljivi v nekaterih primerih, na primer kadar želimo uporabnikom olajšati zapletenejše poizvedbe ali kadar jim želimo ponuditi le tiste podatke, ki jih resnično potrebujejo oziroma za katere so pooblaščeni. Vse to lahko naredimo ob pomoči vnaprej pripravljenih pogledov.

 

Dostop do podatkov v storitveno usmerjeni arhitekturi je tudi lahko oblika virtualizacije, saj se podatki pridobijo, recimo, prek spletne storitve, ni pa nujno poznano, kje se ti podatki fizično nahajajo in v kakšni obliki. Podobno velja tudi za podatkovne vire v oblaku, saj gre dostop do teh podatkov prek vmesnika, ni pa nujno poznano, kako so podatki fizično shranjeni.

 

Še ena oblika virtualizacije je hranjenje podatkov v pomnilniku računalnika, kar lahko pohitri odzivne čase pri poizvedbah tudi za več redov velikosti in izboljša razpoložljivost podatkov. V ta namen se razvijajo specializirane pomnilniške zbirke podatkov in dopolnitve običajnih relacijskih zbirk podatkov z možnostjo začasnega hranjenja podatkov v pomnilniku računalnika.

 

Vedno več je različnih virov podatkov in novih podatkovnih tipov. Ogromne količine podatkov se, recimo, nabirajo v družabnih omrežjih, kjer nastajajo nenehno, z veliko hitrostjo. Tako velike količine podatkov ne dopuščajo več prenosa v podatkovno skladišče, ker bi to trajalo predolgo, uporabniki namreč potrebujejo podatke takoj, vse. Tu je ravno priložnost za virtualizacijo, in sicer tako, da podatke ponudimo kot navidezne neposredno iz izvora. Na podoben način lahko obravnavamo še druge vrste podatkovnih tipov, na primer dokumente v obliki XML, podatke iz različnih zbirk tipa NoSQL in številne druge, nestrukturirane vire podatkov. Ker so podatki navidezni, jih je lažje in hitreje ponuditi uporabnikom, kar omogoča večjo okretnost pri dostavi teh.

 Z verigo sreče do novih uspehov

Družba Unistar PRO letos praznuje 25. obletnico. Direktor Miran Boštic ve, da upravlja z znanjem in sposobnostmi več kot sto strokovnjakov, zato bo podjetje usmeril na zahtevnejša zahodna in severna tržišča.

Preberi celoten intervju.