Radosti virtualizacije virov

Se dejansko spomnite, kdaj ste prvič slišali o virtualizaciji (namizij)? Veterani med informatiki bodo hitro skočili in nas opomnili, da je virtualizacija z nami že desetletja. Kaj pa virtualizacija računalnikov z operacijskim sistemom Windows, ki prevladuje med navideznimi namizji? Za platformo x86 in Windows temelječe sisteme je virtualizacijo izumilo podjetje VMware. Z rešitvijo VMware Workstation je marsikateri informatik začel postavljati svoja testna okolja. Kljub dejstvu, da je družba VMware nudila tudi strežniške rešitve svoje programske opreme, je preteklo lepo število let, preden so se te dejansko tudi »prijele«. Tako so podjetja fizične strežnike začela seliti na nove virtualne platforme pred manj kot desetletjem. Kamenček je sprožil plaz.

Miran Varga / MonitorPro

Ponudniki so v en glas prepričevali podjetja, kako lahko z virtualizacijo in s konsolidacijo strežnikov dosežejo izjemne prihranke. Namesto da bi podjetja plačevala za različno namenske fizične strežnike, katerih izkoriščenost bi bila v najboljšem primeru 20 odstotkov, lahko pet ali šest virtualnih strojev poganjajo na enem samem fizičnem strežniku. Prihranki v strojni opremi in zasedenosti prostora v podatkovnih centrih so bili veliki, rešitve so se skorajda same plačale že s prihranki prostora in električne energije (tako za napajanje kot hlajenje).

 

Sčasoma so podjetja spoznala, da lahko premikajo delujoče virtualne strežnike med fizičnimi strežniki, in nova veselica se je začela. Za informatike je postavljanje virtualnih strežnikov postalo šport številka ena, saj jim ni bilo treba pretirano razmišljati o vplivu na strojno in programsko opremo.

 

Strojna oprema je postajala vse zmogljivejša, hitrejša. Procesorska giganta sta skorajda čez noč spremenila svojo taktiko in zaključila gigaherčni boj, zmogljivosti procesorjev se niso več večale z večanjem delovnih taktov, temveč z dodajanjem števila jeder. To se seveda za kopico tradicionalnih aplikacij, ki niso znale (in še danes ne znajo!) izkoristiti dodatnih jeder, ni prav dobro obneslo. A spet je na pomoč priskočila virtualizacija, ki je odpravila to omejitev. Podjetja so pač postavila in poganjala preprosto toliko več virtualnih strežnikov z omejeno programsko opremo, kolikor jih je strojna zasnova dovoljevala.

 

Virtualizacija je zatem kaj hitro dosegla točko preloma, podjetja se niso več vpraševala, ali naj uporabijo virtualizacijo, temveč so le še spremljala, katerih strežnikov še niso virtualizirala. Celotno področje strežnikov na platformi x86 se je iz stanja skoraj popolnoma fizičnih strežnikov v manj kot petih letih spremenilo v skoraj 100-odstotno virtualizirane strežnike.

 

Seveda ni trajalo prav dolgo, da so bistre glave v industriji ugotovile, da virtualizacijo na ta način pravzaprav uporabljajo v zelo omejeni obliki. Če so virtualizirali okoli 50 milijonov strežnikov, to še vedno pomeni, da je na svetu vsaj milijarda računalnikov v podjetjih, ki bi jih nemara tudi veljalo poslati v navidezno okolje. Kdo bi se le branil večje razpoložljivosti, varnosti in lažjega upravljanja namiznih sistemov? Začela se je nova bitka na področju virtualizacije namizij.

 

Dejstvo je, da navidezna namizja še lep čas ne bodo osvojila računalniškega okolja podjetij in si ga pokorila.

 Z verigo sreče do novih uspehov

Družba Unistar PRO letos praznuje 25. obletnico. Direktor Miran Boštic ve, da upravlja z znanjem in sposobnostmi več kot sto strokovnjakov, zato bo podjetje usmeril na zahtevnejša zahodna in severna tržišča.

Preberi celoten intervju.